Barcelonska konvencija

Barcelonska konvencija je edini regionalni večstranski pravni okvir za varstvo sredozemskega morskega in obalnega okolja. Kot Konvencija o varovanju Sredozemskega morja pred onesnaževanjem je bila sprejeta 16. februarja 1976 v Barceloni, v veljavo pa je stopila leta 1978. Ob dopolnitvah leta 1995 so jo preimenovali v Konvencijo o varovanju morja in obal Sredozemlja, dopolnjena verzija pa velja od leta 2004.

Nastala je kot rezultat Sredozemskega akcijskega načrta (MAP), ki ga je Organizacija združenih narodov zasnovala za izboljšanje stanja okolja v Sredozemlju. S tem je bil narejen velik korak k vzpostavitvi nove kulture sodelovanja v boju proti onesnaževanju in zmanjševanju neželenih okoljskih vplivov, ohranjanju biotske raznovrstnosti ter izboljšanju stanja podnebja.
Pogodbenice Barcelonske konvencije so Albanija, Alžirija, Bosna in Hercegovina, Ciper, Črna gora, Egipt, Francija, Grčija, Hrvaška, Izrael, Italija, Libanon, Libija, Malta, Maroko, Monako, Sirija, Slovenija, Španija, Tunizija, Turčija in Evropska unija.

Barcelonska konvencija sodi pod okrilje Programa Združenih narodov za okolje (UNEP), sedež Sekretariata je v Atenah (Grčija), depozitarka pogodbe pa Španija.